Začetek…
Začetek je lahko pok, lahko je bum, lahko je patetičen, nepredvidljiv, impresiven, lahko pa povsem po nekem nerazložljivem naključju, kot je ta, ko hodiš vzdolž prostora, z mislimi nekje, kdo ve kje, z očmi pred sabo, kdo ve zakaj, z očmi pred sabo, ker je pač prostor ozek, z ljudmi vmes, ker je pač spet preozko, z ljudmi zatopljenimi v svoje delo, v svoje misli, zelo nezainteresiranimi v oči na začetku in na koncu prostora. Na začetku, ali pač koncu, čisto stvar aspekta, misel, ali več teh, na koncu, ali pač začetku, pa par iščoč nekaj v paru na drugem koncu. Sprva je bilo to, sprva je bilo iskanje, kot išče detektiv v očeh preiskovanca, kar išče detektiv v očeh preiskovanega…
Sprva.
Nato, globlje kot sem bila, bolj je nihalo v nekaj drugega. V kaj? V nekaj, kar nisem razumela. Razumeti je privilegij ljudi, ki vidijo začetek visoke napetosti in vidijo na drugem tudi transformator.
Pasivno, zbegano, presenečeno, …
… po trenutku, kot je ta pesem na radiju..., otoček med mislimi, zajem zraka, asociacija na nekaj v preteklosti, nekaj kar je pustilo pečat, kot tatoo na koži, ki ne gre stran niti z modernimi medicinskimi posegi, …povsem kot strela z jasnega, ampak strela, ki zleze na zemljo počasi, ker je bilo več motečih detajlov, preveč motečih detajlov, ki bi, če jih ne bi bilo, onemogočilo povsem vse, v končni fazi tudi to pisanje, …padanje na zemljo.
Tla so nekje tako daleč kot transformator, ne vidim ga, vem da je, ampak ga nočem videti, ne še, ne zdaj, ko pa je padanje, pasivno, kolikor si pač lahko delam utvare, tako sladko, tako novo, tako nehote…
Vsi fantaziramo, očala, mercedes, Bahami, Nobelova nagrada, desetkratna plača, da se nadrejenemu zatakne ribja kost v požiralniku, ko kopiči kilograme, mi pa potimo, lačni, otroka pred petdeset tisoč glavo publiko izza mikrofona, ali klavirja, ali čemer koli, popoldan na čolnu z ribiško palico v rokah in nikogar milje naokoli, Apple iPhone, sladoled, vesoljsko ladjo, počitnice v stratosferi, DNK Angeline Jolie, ali Brada Pitta…, mir, vojno, odgovor, razlog, zakaj prav jaz, zakaj ne oni, zakaj, kje, kam…
Ker ne razumem…
Razumem iskanje, moje iskanje, razumem razlog zakaj, razumem reakcijo, mogoče razumem tudi razlog za tako reakcijo, ker je pač nekoč, nekaj ustvarilo optimalne pogoje za nastanek kemičnih reakcij, ki so pripeljale do tega, da obstajam v tem telesu danes, jaz in še preostalih šest milijard ljudi na zemlji. Tri milijarde žensk in preostalo…, saj veste…
Sprva , takoj po tem ko sem sklonila oči, je bilo obžalovanje, ker je bil povod za vse le iskanje. Napaka, prišla je v genskem zapisu, krivi so torej drugi (recept za zmagovalca).
Olje, steklo je, misli so pričele lebdeti med vprašanja, med vprašanja brez odgovorov. Zakaj ni pomemben, nič ni pomembno, ker sem mačka. Samotarska, ne ravno asketska, ampak željna samote, ko imam kaj v mislih. Ko pa so misli drugačne, povem, komerkoli, ker itak ne razumejo, ker povem besedo vsakih petnajst stavkov misli, tu in tam se še sama izgubim med slednjimi. Mačka, ki ko se ji zdi, zleze v neko naročje. Mačka, ki se boža ob noge, če kdo seže z roko po njenem hrbtu, ali glavi, ki s kremplji utira pot za pobeg, ko jo nekdo vzame v naročje, ker to tisti trenutek ni hotela, oziroma sama skoči ta-pravi osebi v naročje. Mačka, ki ima svoj kot, svoj kavč, svoj stol, svojo blazino, svoj mir, čistočo, teritorij, svobodo.
Dolgo je že kar sem spustila oči, kot mačka, ki s kremplji beži, pobeg od nečesa, kar me je presenetilo, zbegalo, postavilo v defenzivo, defending who knows what!?
Kot imam navado tehtam, pro-et-contro…
Nič, proti kar nekaj je izid, ki pa spet ni dovolj, da grem naprej z dvignjeno glavo, kot mačka, ki se je najedla, naspala, na-božala…
Imam vse, moj kavč, moj stol, moj mir, mojo svobodo, roko, ki bi božala, oddaljeno le devet številk,
Imam fantazije, ki so tako banalne, da poženejo v smeh celo mene, in take, ki bi pritegnile pozornost še tako zadovoljnega in zadovoljenega…
Imam cilje, male in velike cilje, take, ki ne sežejo tako daleč kot transformator, take, ki sežejo vse do zadnjega odjemalca elektrike, daleč za transformatorjem, nekje v mreži brez meja…
Imam mrežo pred sabo, tako, ki povezuje, blizu ste, vsi, ampak nekateri tako neverjetno daleč, da si bo nek pameten človek nekega dne moral izmisliti kar boljšega kot je World Wide Web, da bom lahko dvignila nazaj oči…
Kaj bi naredila, če bi prebrala komentar na to, od nekoga, ki ne išče v očeh tak odgovor, kot sem ga jaz? Kaj bi storila, če bi ugotovila, da je ta globalna mreža največ, najboljše, najbolj karkoli, da ni boljšega, da je spletlo v vse celo mene, ki s kremplji bežim iz objemov…?
Do sedaj je tehtnica nagnjena za nianso bolj k čustvom, ampak nekaj je, kar me ne uvršča med mačke, poleg tega da nimam repa in ne jem Wiskasa, želja pogojena s pomisleki nekoga z razumom, nekoga, ki je poizkusil tako električni tok, kot udarec 'visoke napetosti', posledice so ne-obhodne, spomin je kazen, žebelj, križ, Kalvarija, ampak ni želje, ker ni cilja, ker ni odgovorov, še vprašanj ni…FuckTheCommonSense!!!
Začetek je torej le tiktakanje, konec pa tako daleč, kot žice visoke napetosti…
Morda je nekje nekaj, kar pritisne na gumb, požene tok, splete končič mreže do tja, do tistega, ki je obstalo na začetku, ali pač koncu, z ljudmi vmes, brez vprašanj, morda le s tistim kančkom ironije, češ, 'se igraš? Tudi jaz se znam…'.
Neeee...NeIgramSe!!!!
There's something behind, disappointment is a price, words are the ultimate award, in between just glass and wires …
