Ni kartako, ni sanjarjenje, sanje so, prave pravcate sanje, z repom in glavo, spet očala, spet stik, spet kontakt, spet telo, telesi, sladko...
Dan za en k****, večer, ki ni bil obarvan v nikakršno fantaziranje, ampak povsem običajen večer, tak ki, kot vsak, po dnevu, ki je bil včerajšnji, mineva prehitro, ker je potreben počitek pred spanjem. Če bi počivala pred spanjem, bi najbrž sanjala kake bedarije, ki bi se vzele od kdo ve kod...
Tako pa...tako, nabasana do grla z glasbo, potopljena v tone, zamazana s temi, skoraj brez sape..., sedim tukaj in premišljam, zakaj vendar, spet..., vsa ta ličila na meni..., po dobri uri pred ogledalom, med puljenjem obrvi, stiskanjem mozoljčkov, utiranjem raznih krem na obraz, ki gre nekam, kjer te niso pomembne, ker itak..., itak ni oči, ni očal, nikoli jih ni, kadar si vzamem ves tisti čas zase, ne..., za svoj obraz...
Usmilite se me, smernice, sanje, sile, ki jih ne razumem, ki zahtevajo davek, tak, v obliki morečih fantazij, brez prostor, brez časa, brez konca in predvsem brez pričetka...
Napišite mi, da sem trčena kokoš, ki..., ki..., ki...
oziroma...
ko..., ko..., ko...
DEK
hm...
hmhm...
mhhmhh......hehehehehehe...
