Monday, December 21, 2009

glasses

Odmeva, v kuhni odmeva, kuhne nikjer, ledeno je tukaj, ampak v meni vre adrenalin...
Čakam ljudi, čakam monterje, čakam rumeno kuhinjo, čakam na trenutek, ko bo kuhinja tukaj, montirana, čista, nova, ko bo toplo, ko bo pospravljeno, ko bo svetila tiha svetloba sončnega odtenka, in ko bom lahko namazala na pult lastno telo, telo brez ničesar neorganskega na njem, in kliknila, komaj čakam klike...
to be continued

Wednesday, December 16, 2009

glasses

And it does come, the day, when it's all going wrong... Little things, small unimportant things, that put together, makes the day look bad.
Stunning, but it didn't knock me down, I can still feel the look beyond glasses following me, not with the sight, but with everything else...Everything, all, whole, deep and absolutely concentrated on me, on what >I do, where I go, and now I know, I know, I saw, I felt, it's not just a feeling, it certainty
I won't do anything more I've done so far, as I always do, I won't watch, say, or do anything at all, >I will keep attention, maybe just a little bit more I did so far..
Waiting, passively...
no hope

just be there...

Sunday, November 29, 2009

glasses



Riccardo Cocciante /Margherita




Io non posso stare fermo
con le mani nelle mani,
tante cose devo fare
prima che venga domani...
E se lei già sta dormendo
io non posso riposare,
farò in modo che al risveglio
non mi possa più scordare.

Perché questa lunga notte
non sia nera più del nero,
fatti grande, dolce Luna,
e riempi il cielo intero...
E perché quel suo sorriso
possa ritornare ancora,
splendi Sole domattina
come non hai fatto ancora...

E per poi farle cantare
le canzoni che ha imparato,
io le costruirò un silenzio
che nessuno ha mai sentito...
Sveglierò tutti gli amanti
parlerò per ore ed ore,
abbracciamoci più forte
perché lei vuole l'amore.

Poi corriamo per le strade
e mettiamoci a ballare,
perché lei vuole la gioia,
perché lei odia il rancore,
poi con secchi di vernice
coloriamo tutti i muri,
case, vicoli e palazzi,
perché lei ama i colori,
raccogliamo tutti i fiori,
che può darci Primavera,
costruiamole una culla,
per amarci quando è sera.

Poi saliamo su nel cielo
e prendiamole una stella,
perché Margherita è buona,
perché Margherita è bella,
perché Margherita è dolce,
perché Margherita è vera,
perché Margherita ama,
e lo fa una notte intera.

Perché Margherita è un sogno,
perché Margherita è sale,
perché Margherita è il vento,
e non sa che può far male,
perché Margherita è tutto,
ed è lei la mia pazzia.
Margherita, Margherita,
Margherita adesso è mia,

Margherita è mia... 









glasses

Wherever I look, whatever I do, I do it my way, right or wrong, I do it, that's important...


I do, I make, I am...
...full of empathy, fully immersed into someone, just kicking out asses, to be safe, to make my safe zone, to allow myself satisfaction to be able to, just because I can
And I can...
Feeling big, feeling excellent into my skin, underneath the ceiling, underneath the sky, under the worm blanket, into hot fantasies, only me...


There's no one that can fulfil my necessity, no one...


There's no man out there, man with glasses, strength, voice, hands and body, but the ugly truth is, that there are no eyes under those glasses..., no eyes that would watch my wishes, my fantasies, me..., no eyes that can see, no eyes that can comprehend...




And there's  no sadness in my words today, no tears, nothing, completely senseless, undone, empty, uncovered, me...


The reason is..., me...


And some songs..., and my fingers, and coffee, and glasses, and voiceless men, and no man at all



Saturday, November 21, 2009

glasses

Pokadila približno 1,5 škatle cigaret, sledi glavbol, jasno, hrbet bi lahko podarila na anti-dobrodelni akciji svojim sovražnikom, sanjala..., huh, sanjala nekoga drugega, ampak spet..., nesmisel!
Skoraj bi pozabila peljati psa na sprehod, skoraj...
Sedela od 13h do sedaj(20:52) pred PC-jem in fotošopom, vmes slikala, in to kar uspešno...
Naredila sem..., ii...kr neki...
tole
!
Pomeni?
Maja se vrača, vrača in bo udarila, treslo se bo, ker je to tisto kar zna!
Navdaja me občutek nepremagljivosti, ko mi uspe narediti nekaj tazga...
Grem gledat TV!

:P

Thursday, November 19, 2009

glasses

In spet sanjam, spet..., spet..., spet...
Ni kartako, ni sanjarjenje, sanje so, prave pravcate sanje, z repom in glavo, spet očala, spet stik, spet kontakt, spet telo, telesi, sladko...
Dan za en k****, večer, ki ni bil obarvan v nikakršno fantaziranje, ampak povsem običajen večer, tak ki, kot vsak, po dnevu, ki je bil včerajšnji, mineva prehitro, ker je potreben počitek pred spanjem. Če bi počivala pred spanjem, bi najbrž sanjala kake bedarije, ki bi se vzele od kdo ve kod...
Tako pa...tako, nabasana do grla z glasbo, potopljena v tone, zamazana s temi, skoraj brez sape..., sedim tukaj in premišljam, zakaj vendar, spet..., vsa ta ličila na meni..., po dobri uri pred ogledalom, med puljenjem obrvi, stiskanjem mozoljčkov, utiranjem raznih krem na obraz, ki gre nekam, kjer te niso pomembne, ker itak..., itak ni oči, ni očal, nikoli jih ni, kadar si vzamem ves tisti čas zase, ne..., za svoj obraz...
Usmilite se me, smernice, sanje, sile, ki jih ne razumem, ki zahtevajo davek, tak, v obliki morečih fantazij, brez prostor, brez časa, brez konca in predvsem brez pričetka...
Napišite mi, da sem trčena kokoš, ki..., ki..., ki...
oziroma...
ko..., ko..., ko...
DEK
hm...
hmhm...
mhhmhh......hehehehehehe...

Friday, November 6, 2009

glasses

Mati, oče, očala in jaz, nekje med tu in tam, kdo ve kje, kdaj, zakaj, ko pa imam le še en sam cilj...
Čuteč kožo, ja, čuteč, in vonj le te, ja, vonj, kljub zavedanju da sanjam. Sanjala sem, ja...
Kaj so sanje?
Za nekatere vem, da so posledica kake velikanske želje, za druge, da nimajo nobene veze s tem kar sem doživela, videla, vonjala, slišala ali samo pomislila..., nekatere imajo razlog nekje globoko v preteklosti, nekatere pa...nič, nobene veze z ničemer, po nobenem dogodku, z nobenim razlogom, kar zgodijo se.
Tu in tam sanjam kake sanje šele po tem ko intenzivno premišljam o nekomu ali nečemu, take si lahko celo induciram sama, ko mi uspe, in te so..., uh, nič kar se mi je zgodilo, ali kar bi si lahko zamislila, ne bi moglo biti tako dobro..., oh, ja..., fantastično! Na žalost take sanje hitro pozabim, sploh če me nekaj zbudi, torej, da se ne zbudim kar tako, vstanem v naglici, ali ker moram takoj kvišku, škoda!
Tu in tam, v bistvu preveč redko, pa sanjam o nekomu, oziroma nečemu, po le enem kratkem trenutku pomisleka nanj, oziroma na tisto. Nedolžno izrečeno ime, ali naziv, omemba nekoga, oziroma nečesa, brez da bi imela ta nek globlji pomen, ali neko miselno shemo pred to mislijo, nekaj, kar rečem nekomu, ker to moram, iz preprostega altruizma, napotek, navodilo, ideja, vprašanje...
Sanje pa, lahko se raztezajo še pa še, vmes se skoraj zbudim, z željo da še malo sanjam iste sanja, kar se seveda izjalovi, oziroma spremeni v nekaj, kar ni zdaleč podobnega temu, kar sem sanjala pred tem, ali kar bi si želela nadaljevati sanjati.
Vendar tokrat, začuda, ni zlezlo nekam med starša, sodelavce, ali popolen absurd.
tokrat sem sanjala 'naprej'.
Zato sem spet tukaj, zato pišem, ker ne morem reči, preprosto ne morem, ker ni pametno, ker ni smotrno, ker nima smisla, ker bi s tem lahko nakopala težave na glavo, najprej sebi, potem pa(kot altruist) tudi komu drugemu, tudi nedolžnim osebicam, ki še niso uspele prilesti do izkušnje, ki bo nekoč, v njihovi bodočnosti pomenile prvo opeko proti osebi(brez pomanjševalnice)
Ni pametno in vse tisto, ampak tudi jajc nimam, niti atoma mošnjička za te, kaj šele skupek celic.
Vprašanje, če si tega sploh želim, je nesmiselno, ker je odgovor racionalne osebe v meni, jasen in glasen 'ne', Vendar se ni zgradil še noben imperij na absolutni racionalizaciji.
V Vsakem velikem imperiju je dotik ženske, in ko je govora o ženskah, je dejstvo, da je zmanjkalo trezne matematike, dva plus dva hektarja niso več dala štirih, ampak premalo za palačo, kamor skriti lepotico, da si je ne bi zaželel kak bolj privlačen 'nasprotnik'.
Pri meni osebno, pa obstaja še en mali problem.
Imam kar svoj imperij, zapustiti tega, ga zamenjati za ne-mojega, je enako kot bi snetla obleko sredi glavnega trga Teherana..., do nagega!
Umrla bi, ker bi umrla, če bi mi kdo vzel identiteto.
Moj imperij ni velik, bleščeč skupek tisočerih hektarjev, prelepih palač, ton zlata in kilogramov diamantov, ampak svoboda.
Sproti pridobljeno blago se sicer ščiti, a nikoli tako, kot se ščiti tisto, za katero je bilo potrebnih solz, mišic, odpovedovanj, grenkih priznanj lastnega poraza.
Tukaj je še ena malenkost, on sicer razlika v hormonalni razliki. Medtem ko ženska gre, je to iz srca, ali zaradi tega, moški pa, moški gre, ker dobi boljše, kadar že ima in to lahko obdrži. Boljše pa pomeni tudi pogoj, ki zame ni sprejemljiv.
Moški so narejeni tako, morajo biti v nadrejenem položaju(razen izjem, ki potrjujejo pravilo). v redu, meni je prav, ampak kateri bi zamenjal nadrejeni položaj z enakovrednim?!, ali z manj nadrejenim...V borbi, ki ne nosi s sabo priznanja lastnega poraza, je zmaga slajša, kot obratno.
Hočem sladko zmago.
Nočem pometati ostanke poraza, ker bi mi to dalo občutek krivde, občutka krivde pa se izogibam kot kuge.
Bila bi že najmanj dva, ki bi z zmago tudi nekaj izgubila, torej je dvakrat nesmiselno.
Ampak sanje so nekaj kar pride samo, ker moramo spati in ne morem prav vedno upravljati s temi. Mogoče bi lahko zmanjšala take sanje s tem, da bi začela nekaj intenzivno delati, da bi me odvrnilo od misli nanj, ali na tisto, ampak kaj ko je naš svet tako brezvezno majhen.
Patetično majhen, absurdno premajen!!
Spotikam se še sama ob svoje konce in kraje, kaj šele ob druge...
S pisanjem bi nemara lahko poglobila problem s sanjami, ki me mučijo še dneve po tem, pa čeprav so tako zelo, zelo sladke..., ampak kaj, trenutno izdihovanje sladkobe je nekaj tako lepega, da si ne morem kaj, moram napisati, se sladkati, in uživati trenutek...
Carpe diem...

Saturday, September 26, 2009

still nothing, just standard life, standard glass, standard numbers, only nights are getting shorter...

Tuesday, September 22, 2009

Miuky Sakamoto | Art Limited

Miuky Sakamoto | Art Limited

Shared via AddThis

Maja Mpika

glasses



citiram:

Miuky Sakamoto

tic-tac-tic-tac...flying over clouds, blasting, cuddeling in deep thougts, searching for glasses's, toutching the sky, that face, struggleing with morality, fuck the morality, when the satisfaction's all here, right here, right now, closer then my own skin..., no permission needed, no approval wanted, just glasses on the end table and fulfilment... It might be just a great book, but...
facebook




Dejstvo je da sedim, tukaj, zdaj, kot nešteto krat predtem in kot bom še nešteto krat. Navadno sedim, napišem, naložim, ne napišem, ne naložim, ustvarjam hiše, delim karakteristike osebam, ki jih sama izoblikujem, poslušam..., karkoli.
Tokrat sedim, z namenom? Nevem...
Razlog je ravno ta, da ne vem...
To je tako kot visoka napetost. Visoki železni drogovi, debele gumijaste žice vpete med temi, brez konca, dokler seže vid. Ni pričakovanja, ni konca, guma je beseda, drog je oddih, ampak vsi vemo kje je začetek, ali vsaj vemo, da je nekje nek začetek, in vemo da je nekje transformator, ker to pač vemo, in dokler polzimo, lezemo, plezamo, drsimo, se spuščamo, hitimo ali pa ne vzdolž žic, konec ni najpomembnejša stvar. Tu in tam je pomembna le pot, ne pa cilj.

Začetek…

Začetek je lahko pok, lahko je bum, lahko je patetičen, nepredvidljiv, impresiven, lahko pa povsem po nekem nerazložljivem naključju, kot je ta, ko hodiš vzdolž prostora, z mislimi nekje, kdo ve kje, z očmi pred sabo, kdo ve zakaj, z očmi pred sabo, ker je pač prostor ozek, z ljudmi vmes, ker je pač spet preozko, z ljudmi zatopljenimi v svoje delo, v svoje misli, zelo nezainteresiranimi v oči na začetku in na koncu prostora. Na začetku, ali pač koncu, čisto stvar aspekta, misel, ali več teh, na koncu, ali pač začetku, pa par iščoč nekaj v paru na drugem koncu. Sprva je bilo to, sprva je bilo iskanje, kot išče detektiv v očeh preiskovanca, kar išče detektiv v očeh preiskovanega…

Sprva.

Nato, globlje kot sem bila, bolj je nihalo v nekaj drugega. V kaj? V nekaj, kar nisem razumela. Razumeti je privilegij ljudi, ki vidijo začetek visoke napetosti in vidijo na drugem tudi transformator.

Pasivno, zbegano, presenečeno, …

….we'd go walkin'
Then he'd look into my eyes
Lord knows, to my surprise

The only one who could ever reach me
Was the son of a preacher man
The only boy who could ever teach me
Was the son of a preacher man
Yes he was, he was, ooh, yes he was



Bein' good isn't always easy
No matter how hard I try
When he started sweet-talkin' to me
He'd come'n tell me "Everything is all right"
He'd kiss and tell me "Everything is all right"
Can I get away again tonight?

The only one who could ever reach me
Was

po trenutku, kot je ta pesem na radiju..., otoček med mislimi, zajem zraka, asociacija na nekaj v preteklosti, nekaj kar je pustilo pečat, kot tatoo na koži, ki ne gre stran niti z modernimi medicinskimi posegi, …povsem kot strela z jasnega, ampak strela, ki zleze na zemljo počasi, ker je bilo več motečih detajlov, preveč motečih detajlov, ki bi, če jih ne bi bilo, onemogočilo povsem vse, v končni fazi tudi to pisanje, …padanje na zemljo.

Tla so nekje tako daleč kot transformator, ne vidim ga, vem da je, ampak ga nočem videti, ne še, ne zdaj, ko pa je padanje, pasivno, kolikor si pač lahko delam utvare, tako sladko, tako novo, tako nehote…

Vsi fantaziramo, očala, mercedes, Bahami, Nobelova nagrada, desetkratna plača, da se nadrejenemu zatakne ribja kost v požiralniku, ko kopiči kilograme, mi pa potimo, lačni, otroka pred petdeset tisoč glavo publiko izza mikrofona, ali klavirja, ali čemer koli, popoldan na čolnu z ribiško palico v rokah in nikogar milje naokoli, Apple iPhone, sladoled, vesoljsko ladjo, počitnice v stratosferi, DNK Angeline Jolie, ali Brada Pitta…, mir, vojno, odgovor, razlog, zakaj prav jaz, zakaj ne oni, zakaj, kje, kam…

Počnem nekaj, kar počnem vsak dan, s to razliko, da to danes počnem z nekim razlogom, ne vem katerim, vem pa zakaj.

Ker ne razumem…

Razumem iskanje, moje iskanje, razumem razlog zakaj, razumem reakcijo, mogoče razumem tudi razlog za tako reakcijo, ker je pač nekoč, nekaj ustvarilo optimalne pogoje za nastanek kemičnih reakcij, ki so pripeljale do tega, da obstajam v tem telesu danes, jaz in še preostalih šest milijard ljudi na zemlji. Tri milijarde žensk in preostalo…, saj veste…

Sprva , takoj po tem ko sem sklonila oči, je bilo obžalovanje, ker je bil povod za vse le iskanje. Napaka, prišla je v genskem zapisu, krivi so torej drugi (recept za zmagovalca).

Olje, steklo je, misli so pričele lebdeti med vprašanja, med vprašanja brez odgovorov. Zakaj ni pomemben, nič ni pomembno, ker sem mačka. Samotarska, ne ravno asketska, ampak željna samote, ko imam kaj v mislih. Ko pa so misli drugačne, povem, komerkoli, ker itak ne razumejo, ker povem besedo vsakih petnajst stavkov misli, tu in tam se še sama izgubim med slednjimi. Mačka, ki ko se ji zdi, zleze v neko naročje. Mačka, ki se boža ob noge, če kdo seže z roko po njenem hrbtu, ali glavi, ki s kremplji utira pot za pobeg, ko jo nekdo vzame v naročje, ker to tisti trenutek ni hotela, oziroma sama skoči ta-pravi osebi v naročje. Mačka, ki ima svoj kot, svoj kavč, svoj stol, svojo blazino, svoj mir, čistočo, teritorij, svobodo.

Dolgo je že kar sem spustila oči, kot mačka, ki s kremplji beži, pobeg od nečesa, kar me je presenetilo, zbegalo, postavilo v defenzivo, defending who knows what!?

Kot imam navado tehtam, pro-et-contro…

Nič, proti kar nekaj je izid, ki pa spet ni dovolj, da grem naprej z dvignjeno glavo, kot mačka, ki se je najedla, naspala, na-božala…

Imam vse, moj kavč, moj stol, moj mir, mojo svobodo, roko, ki bi božala, oddaljeno le devet številk,

Imam fantazije, ki so tako banalne, da poženejo v smeh celo mene, in take, ki bi pritegnile pozornost še tako zadovoljnega in zadovoljenega…

Imam cilje, male in velike cilje, take, ki ne sežejo tako daleč kot transformator, take, ki sežejo vse do zadnjega odjemalca elektrike, daleč za transformatorjem, nekje v mreži brez meja…

Imam mrežo pred sabo, tako, ki povezuje, blizu ste, vsi, ampak nekateri tako neverjetno daleč, da si bo nek pameten človek nekega dne moral izmisliti kar boljšega kot je World Wide Web, da bom lahko dvignila nazaj oči…

Kaj bi naredila, če bi prebrala komentar na to, od nekoga, ki ne išče v očeh tak odgovor, kot sem ga jaz? Kaj bi storila, če bi ugotovila, da je ta globalna mreža največ, najboljše, najbolj karkoli, da ni boljšega, da je spletlo v vse celo mene, ki s kremplji bežim iz objemov…?

Do sedaj je tehtnica nagnjena za nianso bolj k čustvom, ampak nekaj je, kar me ne uvršča med mačke, poleg tega da nimam repa in ne jem Wiskasa, želja pogojena s pomisleki nekoga z razumom, nekoga, ki je poizkusil tako električni tok, kot udarec 'visoke napetosti', posledice so ne-obhodne, spomin je kazen, žebelj, križ, Kalvarija, ampak ni želje, ker ni cilja, ker ni odgovorov, še vprašanj ni…FuckTheCommonSense!!!

Začetek je torej le tiktakanje, konec pa tako daleč, kot žice visoke napetosti…

Morda je nekje nekaj, kar pritisne na gumb, požene tok, splete končič mreže do tja, do tistega, ki je obstalo na začetku, ali pač koncu, z ljudmi vmes, brez vprašanj, morda le s tistim kančkom ironije, češ, 'se igraš? Tudi jaz se znam…'.

Neeee...NeIgramSe!!!!

Ne igram se, razmišljam, nič mački podobnega, vpija me možnost na brezmejno iskanje odgovorov, omamlja me želja po brezkončnosti vsega tega.

There's something behind, disappointment is a price, words are the ultimate award, in between just glass and wires

YouCanCallItFear-Curiosity-ofACatWithoutATail