Sunday, November 29, 2009

glasses



Riccardo Cocciante /Margherita




Io non posso stare fermo
con le mani nelle mani,
tante cose devo fare
prima che venga domani...
E se lei già sta dormendo
io non posso riposare,
farò in modo che al risveglio
non mi possa più scordare.

Perché questa lunga notte
non sia nera più del nero,
fatti grande, dolce Luna,
e riempi il cielo intero...
E perché quel suo sorriso
possa ritornare ancora,
splendi Sole domattina
come non hai fatto ancora...

E per poi farle cantare
le canzoni che ha imparato,
io le costruirò un silenzio
che nessuno ha mai sentito...
Sveglierò tutti gli amanti
parlerò per ore ed ore,
abbracciamoci più forte
perché lei vuole l'amore.

Poi corriamo per le strade
e mettiamoci a ballare,
perché lei vuole la gioia,
perché lei odia il rancore,
poi con secchi di vernice
coloriamo tutti i muri,
case, vicoli e palazzi,
perché lei ama i colori,
raccogliamo tutti i fiori,
che può darci Primavera,
costruiamole una culla,
per amarci quando è sera.

Poi saliamo su nel cielo
e prendiamole una stella,
perché Margherita è buona,
perché Margherita è bella,
perché Margherita è dolce,
perché Margherita è vera,
perché Margherita ama,
e lo fa una notte intera.

Perché Margherita è un sogno,
perché Margherita è sale,
perché Margherita è il vento,
e non sa che può far male,
perché Margherita è tutto,
ed è lei la mia pazzia.
Margherita, Margherita,
Margherita adesso è mia,

Margherita è mia... 









glasses

Wherever I look, whatever I do, I do it my way, right or wrong, I do it, that's important...


I do, I make, I am...
...full of empathy, fully immersed into someone, just kicking out asses, to be safe, to make my safe zone, to allow myself satisfaction to be able to, just because I can
And I can...
Feeling big, feeling excellent into my skin, underneath the ceiling, underneath the sky, under the worm blanket, into hot fantasies, only me...


There's no one that can fulfil my necessity, no one...


There's no man out there, man with glasses, strength, voice, hands and body, but the ugly truth is, that there are no eyes under those glasses..., no eyes that would watch my wishes, my fantasies, me..., no eyes that can see, no eyes that can comprehend...




And there's  no sadness in my words today, no tears, nothing, completely senseless, undone, empty, uncovered, me...


The reason is..., me...


And some songs..., and my fingers, and coffee, and glasses, and voiceless men, and no man at all



Saturday, November 21, 2009

glasses

Pokadila približno 1,5 škatle cigaret, sledi glavbol, jasno, hrbet bi lahko podarila na anti-dobrodelni akciji svojim sovražnikom, sanjala..., huh, sanjala nekoga drugega, ampak spet..., nesmisel!
Skoraj bi pozabila peljati psa na sprehod, skoraj...
Sedela od 13h do sedaj(20:52) pred PC-jem in fotošopom, vmes slikala, in to kar uspešno...
Naredila sem..., ii...kr neki...
tole
!
Pomeni?
Maja se vrača, vrača in bo udarila, treslo se bo, ker je to tisto kar zna!
Navdaja me občutek nepremagljivosti, ko mi uspe narediti nekaj tazga...
Grem gledat TV!

:P

Thursday, November 19, 2009

glasses

In spet sanjam, spet..., spet..., spet...
Ni kartako, ni sanjarjenje, sanje so, prave pravcate sanje, z repom in glavo, spet očala, spet stik, spet kontakt, spet telo, telesi, sladko...
Dan za en k****, večer, ki ni bil obarvan v nikakršno fantaziranje, ampak povsem običajen večer, tak ki, kot vsak, po dnevu, ki je bil včerajšnji, mineva prehitro, ker je potreben počitek pred spanjem. Če bi počivala pred spanjem, bi najbrž sanjala kake bedarije, ki bi se vzele od kdo ve kod...
Tako pa...tako, nabasana do grla z glasbo, potopljena v tone, zamazana s temi, skoraj brez sape..., sedim tukaj in premišljam, zakaj vendar, spet..., vsa ta ličila na meni..., po dobri uri pred ogledalom, med puljenjem obrvi, stiskanjem mozoljčkov, utiranjem raznih krem na obraz, ki gre nekam, kjer te niso pomembne, ker itak..., itak ni oči, ni očal, nikoli jih ni, kadar si vzamem ves tisti čas zase, ne..., za svoj obraz...
Usmilite se me, smernice, sanje, sile, ki jih ne razumem, ki zahtevajo davek, tak, v obliki morečih fantazij, brez prostor, brez časa, brez konca in predvsem brez pričetka...
Napišite mi, da sem trčena kokoš, ki..., ki..., ki...
oziroma...
ko..., ko..., ko...
DEK
hm...
hmhm...
mhhmhh......hehehehehehe...

Friday, November 6, 2009

glasses

Mati, oče, očala in jaz, nekje med tu in tam, kdo ve kje, kdaj, zakaj, ko pa imam le še en sam cilj...
Čuteč kožo, ja, čuteč, in vonj le te, ja, vonj, kljub zavedanju da sanjam. Sanjala sem, ja...
Kaj so sanje?
Za nekatere vem, da so posledica kake velikanske želje, za druge, da nimajo nobene veze s tem kar sem doživela, videla, vonjala, slišala ali samo pomislila..., nekatere imajo razlog nekje globoko v preteklosti, nekatere pa...nič, nobene veze z ničemer, po nobenem dogodku, z nobenim razlogom, kar zgodijo se.
Tu in tam sanjam kake sanje šele po tem ko intenzivno premišljam o nekomu ali nečemu, take si lahko celo induciram sama, ko mi uspe, in te so..., uh, nič kar se mi je zgodilo, ali kar bi si lahko zamislila, ne bi moglo biti tako dobro..., oh, ja..., fantastično! Na žalost take sanje hitro pozabim, sploh če me nekaj zbudi, torej, da se ne zbudim kar tako, vstanem v naglici, ali ker moram takoj kvišku, škoda!
Tu in tam, v bistvu preveč redko, pa sanjam o nekomu, oziroma nečemu, po le enem kratkem trenutku pomisleka nanj, oziroma na tisto. Nedolžno izrečeno ime, ali naziv, omemba nekoga, oziroma nečesa, brez da bi imela ta nek globlji pomen, ali neko miselno shemo pred to mislijo, nekaj, kar rečem nekomu, ker to moram, iz preprostega altruizma, napotek, navodilo, ideja, vprašanje...
Sanje pa, lahko se raztezajo še pa še, vmes se skoraj zbudim, z željo da še malo sanjam iste sanja, kar se seveda izjalovi, oziroma spremeni v nekaj, kar ni zdaleč podobnega temu, kar sem sanjala pred tem, ali kar bi si želela nadaljevati sanjati.
Vendar tokrat, začuda, ni zlezlo nekam med starša, sodelavce, ali popolen absurd.
tokrat sem sanjala 'naprej'.
Zato sem spet tukaj, zato pišem, ker ne morem reči, preprosto ne morem, ker ni pametno, ker ni smotrno, ker nima smisla, ker bi s tem lahko nakopala težave na glavo, najprej sebi, potem pa(kot altruist) tudi komu drugemu, tudi nedolžnim osebicam, ki še niso uspele prilesti do izkušnje, ki bo nekoč, v njihovi bodočnosti pomenile prvo opeko proti osebi(brez pomanjševalnice)
Ni pametno in vse tisto, ampak tudi jajc nimam, niti atoma mošnjička za te, kaj šele skupek celic.
Vprašanje, če si tega sploh želim, je nesmiselno, ker je odgovor racionalne osebe v meni, jasen in glasen 'ne', Vendar se ni zgradil še noben imperij na absolutni racionalizaciji.
V Vsakem velikem imperiju je dotik ženske, in ko je govora o ženskah, je dejstvo, da je zmanjkalo trezne matematike, dva plus dva hektarja niso več dala štirih, ampak premalo za palačo, kamor skriti lepotico, da si je ne bi zaželel kak bolj privlačen 'nasprotnik'.
Pri meni osebno, pa obstaja še en mali problem.
Imam kar svoj imperij, zapustiti tega, ga zamenjati za ne-mojega, je enako kot bi snetla obleko sredi glavnega trga Teherana..., do nagega!
Umrla bi, ker bi umrla, če bi mi kdo vzel identiteto.
Moj imperij ni velik, bleščeč skupek tisočerih hektarjev, prelepih palač, ton zlata in kilogramov diamantov, ampak svoboda.
Sproti pridobljeno blago se sicer ščiti, a nikoli tako, kot se ščiti tisto, za katero je bilo potrebnih solz, mišic, odpovedovanj, grenkih priznanj lastnega poraza.
Tukaj je še ena malenkost, on sicer razlika v hormonalni razliki. Medtem ko ženska gre, je to iz srca, ali zaradi tega, moški pa, moški gre, ker dobi boljše, kadar že ima in to lahko obdrži. Boljše pa pomeni tudi pogoj, ki zame ni sprejemljiv.
Moški so narejeni tako, morajo biti v nadrejenem položaju(razen izjem, ki potrjujejo pravilo). v redu, meni je prav, ampak kateri bi zamenjal nadrejeni položaj z enakovrednim?!, ali z manj nadrejenim...V borbi, ki ne nosi s sabo priznanja lastnega poraza, je zmaga slajša, kot obratno.
Hočem sladko zmago.
Nočem pometati ostanke poraza, ker bi mi to dalo občutek krivde, občutka krivde pa se izogibam kot kuge.
Bila bi že najmanj dva, ki bi z zmago tudi nekaj izgubila, torej je dvakrat nesmiselno.
Ampak sanje so nekaj kar pride samo, ker moramo spati in ne morem prav vedno upravljati s temi. Mogoče bi lahko zmanjšala take sanje s tem, da bi začela nekaj intenzivno delati, da bi me odvrnilo od misli nanj, ali na tisto, ampak kaj ko je naš svet tako brezvezno majhen.
Patetično majhen, absurdno premajen!!
Spotikam se še sama ob svoje konce in kraje, kaj šele ob druge...
S pisanjem bi nemara lahko poglobila problem s sanjami, ki me mučijo še dneve po tem, pa čeprav so tako zelo, zelo sladke..., ampak kaj, trenutno izdihovanje sladkobe je nekaj tako lepega, da si ne morem kaj, moram napisati, se sladkati, in uživati trenutek...
Carpe diem...