Mati, oče, očala in jaz, nekje med tu in tam, kdo ve kje, kdaj, zakaj, ko pa imam le še en sam cilj...
Čuteč kožo, ja, čuteč, in vonj le te, ja, vonj, kljub zavedanju da sanjam. Sanjala sem, ja...
Kaj so sanje?
Za nekatere vem, da so posledica kake velikanske želje, za druge, da nimajo nobene veze s tem kar sem doživela, videla, vonjala, slišala ali samo pomislila..., nekatere imajo razlog nekje globoko v preteklosti, nekatere pa...nič, nobene veze z ničemer, po nobenem dogodku, z nobenim razlogom, kar zgodijo se.
Tu in tam sanjam kake sanje šele po tem ko intenzivno premišljam o nekomu ali nečemu, take si lahko celo induciram sama, ko mi uspe, in te so..., uh, nič kar se mi je zgodilo, ali kar bi si lahko zamislila, ne bi moglo biti tako dobro..., oh, ja..., fantastično! Na žalost take sanje hitro pozabim, sploh če me nekaj zbudi, torej, da se ne zbudim kar tako, vstanem v naglici, ali ker moram takoj kvišku, škoda!
Tu in tam, v bistvu preveč redko, pa sanjam o nekomu, oziroma nečemu, po le enem kratkem trenutku pomisleka nanj, oziroma na tisto. Nedolžno izrečeno ime, ali naziv, omemba nekoga, oziroma nečesa, brez da bi imela ta nek globlji pomen, ali neko miselno shemo pred to mislijo, nekaj, kar rečem nekomu, ker to moram, iz preprostega altruizma, napotek, navodilo, ideja, vprašanje...
Sanje pa, lahko se raztezajo še pa še, vmes se skoraj zbudim, z željo da še malo sanjam iste sanja, kar se seveda izjalovi, oziroma spremeni v nekaj, kar ni zdaleč podobnega temu, kar sem sanjala pred tem, ali kar bi si želela nadaljevati sanjati.
Vendar tokrat, začuda, ni zlezlo nekam med starša, sodelavce, ali popolen absurd.
tokrat sem sanjala 'naprej'.
Zato sem spet tukaj, zato pišem, ker ne morem reči, preprosto ne morem, ker ni pametno, ker ni smotrno, ker nima smisla, ker bi s tem lahko nakopala težave na glavo, najprej sebi, potem pa(kot altruist) tudi komu drugemu, tudi nedolžnim osebicam, ki še niso uspele prilesti do izkušnje, ki bo nekoč, v njihovi bodočnosti pomenile prvo opeko proti osebi(brez pomanjševalnice)
Ni pametno in vse tisto, ampak tudi jajc nimam, niti atoma mošnjička za te, kaj šele skupek celic.
Vprašanje, če si tega sploh želim, je nesmiselno, ker je odgovor racionalne osebe v meni, jasen in glasen 'ne', Vendar se ni zgradil še noben imperij na absolutni racionalizaciji.
V Vsakem velikem imperiju je dotik ženske, in ko je govora o ženskah, je dejstvo, da je zmanjkalo trezne matematike, dva plus dva hektarja niso več dala štirih, ampak premalo za palačo, kamor skriti lepotico, da si je ne bi zaželel kak bolj privlačen 'nasprotnik'.
Pri meni osebno, pa obstaja še en mali problem.
Imam kar svoj imperij, zapustiti tega, ga zamenjati za ne-mojega, je enako kot bi snetla obleko sredi glavnega trga Teherana..., do nagega!
Umrla bi, ker bi umrla, če bi mi kdo vzel identiteto.
Moj imperij ni velik, bleščeč skupek tisočerih hektarjev, prelepih palač, ton zlata in kilogramov diamantov, ampak svoboda.
Sproti pridobljeno blago se sicer ščiti, a nikoli tako, kot se ščiti tisto, za katero je bilo potrebnih solz, mišic, odpovedovanj, grenkih priznanj lastnega poraza.
Tukaj je še ena malenkost, on sicer razlika v hormonalni razliki. Medtem ko ženska gre, je to iz srca, ali zaradi tega, moški pa, moški gre, ker dobi boljše, kadar že ima in to lahko obdrži. Boljše pa pomeni tudi pogoj, ki zame ni sprejemljiv.
Moški so narejeni tako, morajo biti v nadrejenem položaju(razen izjem, ki potrjujejo pravilo). v redu, meni je prav, ampak kateri bi zamenjal nadrejeni položaj z enakovrednim?!, ali z manj nadrejenim...V borbi, ki ne nosi s sabo priznanja lastnega poraza, je zmaga slajša, kot obratno.
Hočem sladko zmago.
Nočem pometati ostanke poraza, ker bi mi to dalo občutek krivde, občutka krivde pa se izogibam kot kuge.
Bila bi že najmanj dva, ki bi z zmago tudi nekaj izgubila, torej je dvakrat nesmiselno.
Ampak sanje so nekaj kar pride samo, ker moramo spati in ne morem prav vedno upravljati s temi. Mogoče bi lahko zmanjšala take sanje s tem, da bi začela nekaj intenzivno delati, da bi me odvrnilo od misli nanj, ali na tisto, ampak kaj ko je naš svet tako brezvezno majhen.
Patetično majhen, absurdno premajen!!
Spotikam se še sama ob svoje konce in kraje, kaj šele ob druge...
S pisanjem bi nemara lahko poglobila problem s sanjami, ki me mučijo še dneve po tem, pa čeprav so tako zelo, zelo sladke..., ampak kaj, trenutno izdihovanje sladkobe je nekaj tako lepega, da si ne morem kaj, moram napisati, se sladkati, in uživati trenutek...
Carpe diem...
