ribnica

Koper..., mesto ki se narahlo vzpenja na griček, otoček, nekoč vsaj, nekaj tisoč ljudi, povprečna starost krepko čez srednja leta povprečne osebe..., trgovine, trgovinice, univerza, študenti, dijaki, življenje od ponedeljka do petka, od osmih do štirih popoldan. Mesto pločnikov, sprehajalnih površin, klopi ob obrežju, kolesarjev, poleti turistov, pozimi brez teh. Kot oseba, ki živi v okolici tega mesta, sem gledala nanj, kot na polovično dolgočasno mestece.
Če sedim na kavi v baru 33 pod stadionom, gledam v avte pred sabo, levo krožišče, desno nekoliko dlje, krožišče, vmes 'ogrlica' z nekaj trgovinami, malo dlje levo še eno krožišče, za tem sodišče in upravna stavba 'naftarja'. Zajebali so s parkiriščem, ki je zagotavljal vsaj tistih nekaj pogumnih obiskovalcev s predmestja, ko so postavili rampo! Ok, nič zato, ne delam več v mestu, ne zanima me mesto..., ne pišem o Kopru danes.
V glavnem, gledam avte, ki vozijo med krožišči. Vsak tretji je vreden manj kot dva jurja, vsak peti več kot dvajset, vsak petnajsti več kot petdeset. Sedela sem v baru na obrobju starega mestnega jedra, ki je itak zaprt za promet, mesta Salzburg. Avti so bili nekje v enakem cenovnem rangu...
Ljudje, ki hodijo mimo so..., od otrok do penzionistov, ampak ne tistih s palicami, čeprav je kakih 500m stran zdravstveni dom, oddaljen od starega mestnega jedra, kamor bi zahajali taki s 'tretjo nogo'.
Kava je dobra, sliši se radio, moški glasovi, ker je bar na zunanji strani samega nogometnega igrišča.
S Kopra pa v levo industrijska cona in zatem luka, desno nekoč ponos slovenske industrije, danes še nekaj..., pač..., Tomos in dlje v hrib socialistični bloki in malo manj socialistične vrstne hiše. Levo zavijemo v industrijsko cono predmestja, desno pa najbolj oddaljen, a najstarejši nakupovalni center(ček). Cesta za večji mejni prehod z nekoč 'našo' sestro, republiko hrvaško in to je vse kar je treba o tej poti vedeti. Po gričevju je posajenih nekaj malih vasic, kakšna večja in predvsem vinogradi in oljčna drevesa! Burja pozimi, maestral in 'tramontane' poleti. Sneg se pokaže vsakih nekaj let za pet minut, ljudje so sovražno nastrojeni proti vsem 'foreštom', ne prideš v krog niti v vsej polovici povprečne življenjske dobe! Alkohol, droga, delo, veselje, otroci, psi, kakšna krava, kakšen konj zadnjo dekado, kokoši, prašiči in traktorji. Hiše so začele nazaj dobivat podobo renoviranih starih istrskih hišk s kamnom in modrimi polkni, namesto idijotskih brezveznih, vsakdanjih trinadstropnih bedarij, s hišno ševilko... Avti so srednjega razreda in višjega razreda, avtov kartako praktično ni..., vsaj jaz jih ne vidim. Dan se začne zjutraj, noč ko zaide sonce, mit o odhajanju v posteljo s kokošmi je neresničen, klanje med kmeti zaradi pol centimetra zemlje pa zelo resničen. Je rekel, pusti gada, ubij 'Ištrijana'! Definitivno!!
Ok, še vedno je to uvod v prihajajoče...

Ribnica...
Cesta vodi skozi vse...khmkhm.., mesto...?...(?!), ena. dva ali tri semaforizirana križišča, eno nadstropne hiške okoli te, ene ceste, nekje tam dol na dnu, daleč stran, celih 6 in pol minut hoje, nekaj blokov, takih istih kot v koprski okolici. Mogoče je le malo več zelenja okoli, ampak to bi prej pripisala dejstvu, da vstanem v 15°C jutro in popoldan voham dež kar celo debelo uro, kar na naši obali dogaja če seštejemo tri, ali pa več mesecev padavin skupaj. Ok, dovolj o poletni (ne)vročini.
Trgovinice me spominjajo na tiste v Bujah, ali mogoče kakem drugem manjšem istrskem mestecu. Ena cerkev, dva zvonika, vrata trdno zaprta, dve tobačni trgovinici, franšiza 'najboljšega soseda', fast food, kebab, dve pekarnici, pet frizerjev, tri banke, knjižnica in še nekaj takih v eni stavbi širine dveh oken, in seveda, trgovina s kmetijskimi zadevami, notri nisem bila. Naštela sem najmanj pet na videz praznih nadstropij v teh hišah in vsaj tri atrije. Neverjetno, sredi mesta, prazne hiše. Vse to(tu in tam sem kaj pozabila omeniti) v štirih in pol minutah srednje počasne hoje!
Hm!
Ok, barov je en kup, kot frizerk, ne sanja mi se komu strežejo, koga strižejo...
Na vrhu je en, na dnu tudi en, sedela sem pa deset minut s kavo ob osmih zjutraj na sredo na terasi tega.
Vsak sedemnajsti avto v vrednosti desetih jurjev, vsak..., ne, ne znam tako reči..., po tretjem dnevu sem videla BMW-ja M3 in enega merdžota ML..., in to je nekje to. Trije traktorji in še kako kmetijsko vozilo, nekaj, kar nekaj, preveč za mest...khmkhnm...mesto, tovornjakov!
Ljudje...
Mame, očetje, dijaki, stari..., malo teh, malo ljudi, več avtov kot ljudi..., tu in tja kak bicikel..., ostalo moram še videti... ;)
Vmes pa..., kosilo, FB, čik, Viasat History, kava, jogurt..., dvestotka s 50mm 1.4f na 2.8f in 200 ISO

Več v naslednjih dneh.